[ Pobierz całość w formacie PDF ]
roke in razprla ko0 ãene prste, kakor bi hotela doseãi
sonce, izpod katerega so se pravkar odmaknili zadnji
oblaki. Jasna svetloba je oblila koli0 ãa Ostrorogovcev. Z
jezera se je hitro umikala senca. Podrhtevajoãa vodna
gladina se je zlato zalesketala. Nobena planjava zoreãe
p0 enice se ne more bolj.
Kakor bi ne videl ne jasnega sonca in ne blesteãega
jezera, je Ostrorogi molãe stal poleg polomljenega ro-
govja orja0 kega jelena. Pa je Volk pogledal brata Med-
veda in Srnjaka. Koj sta ga razumela. Poprijeli so in obe-
sili nazaj nad vhod znamenje oãetove moãi in veljave.
Kar dovolj so imeli opraviti.
Ostrorogemu Jelenu se je razjasnil obraz:
»Gremo.«
»Gremo!«
Sinovi so naglo od0 li po po0 evnini navzdol k vodi.
Odbrali so najlep0 i drevak, izplali vodo, prijeli za vesla
in ãakali oãeta. Ostrorogemu pa je Zorna Kalina prines-
la in ogrnila dolg pla0 ã iz mehkih, rdeãkastorjavih raku-
novih koÏic. Ovratnik pa je bil se0 it iz sneÏnobelih kep-
200
BOBRI 3: VRH BESeDA
nov, od katerih so viseli na koncu ãrno ãopasti repki.
Spredaj mu ga je s ko0 ãeno zaponko spela Jezerna RoÏa.
Jelen se je vzravnal. Kar niã manj drage opreme ni
nosil kakor pa Jazon. Naj le vidi tujec njegovo moã in
oblast. Ostrorogi se je 0 e ozrl proti Reki. Ladja vzhod-
njakov se mu je zdela veãja in vi0 ja kakor pa pred nevih-
to. Ah! Tako zelo pa Medeja ne zna ãarati.
Ponosno je stopil Ostrorogi v pripravljeni drevak.
Vesla so se potopila v skaljeno jezero in drevak je od-
drsel po vodni gladini proti narasli Reki.
Z neba je sijalo soparno popoldansko sonce. Odbijalo
se je v Ïe povsem umirjenem jezeru, da je kar vid jema-
lo.
Ostrorogovci so Ïe zdaleã opazili, da se ladja Argo ne
pozibava veã v vodi. Veã kakor polovico rilca je bilo na
suhem. Îe so se razveselili, da jo je morebiti raztre0 ãil
vihar. Pa so kaj kmalu sprevideli, da se motijo, TeÏka
ladja je bila opasana z moãnimi vrvmi. Vzhodnjaki so pa
na Medejine vzklike in plosk z rokami vsi hkrati sunko-
ma potegovali svojo Argo 0 e bolj na breg.
Hooo hop! Plosk Hooo hop! Plosk Hooo hop!
Plosk!
»Kar je res, je pa res. Moãni in dobri brodarji so ãrno-
lasci.«
Sinovi so prikimali oãetu Ostrorogemu Jelenu. Potem
so molãe veslali naprej proti izlivu Reke. Mudilo se jim
201
BOBRI 3: VRH BESeDA
kar niã ni. So raj0 i zdaleã opazovali, kako polagajo
vzhodnjaki pod ladjo okroglice in jo potegujejo na suho.
Ostrorogi je odkimal z glavo:
»Lej, lej, lej! Kdo bi si bil mislil. Kakor da bi ãarali.«
Podobno po0 asti, ki so Ïivele v vodah v davno pretek-
lih ãasih, je zlezla Argo vsa na trdino. ârnolasi bojevni-
ki so jo okrog in okrog podloÏili s teÏkimi skalami, ka-
tere je ponajveã dona0 al orja0 ki Herakles. Drugi so od-
vezovali vrvi in jih zvijali nazaj v klobke. Napor in son-
ce sta jim zalijala obraze z znojem, ki so si ga otirali z
golimi laktmi.
Ostrorogovci so se nala0 ã obotavljali. Pristali so 0 ele,
ko je bilo delo dovr0 eno. Naproti jim je prihitel Jazon
sam:
»Pozdravljen, mogoãnih rodov mogoãni pastir, Ost-
rorogi Jelen!«
»Junak junakov, Jazon! Pozdravljam tebe in vse tvo-
je tudi jaz in trije moji sinovi Vztrajni Volk, Rjavi Med-
ved in Oprezni Srnjak.«
Ostrorogi je stopil na trdino. Sinovi so pa roãno po-
tegnili drevak na pol na breg, ko ga ni bilo kam priveza-
ti. So vzhodnjaki Ïe vse drevje in vse grmovje posekali
prav pri tleh. Le poãemu?
Po prislonjeni lestvi je odvedel Jazon Ostrorogovce na
krov ladje. Nazdravil jim je z moãmim ãrnim vinom in
jih razposadil na ovãje koÏuhe okrog komaj za dobro
202
BOBRI 3: VRH BESeDA
ped visoke mizice. Medeja jim je obilno postregla z jed-
mi. Najbolj jim je ugajalo sladko posu0 eno grozdje. Kar
sprijemale so se ustnice.
Kljub dobrim jedem in kljub vinu se beseda ni mogla
razpresti. Malo zavoljo razliãne govorice, 0 e bolj pa za-
voljo misli, ki so druga drugo zalezovale. Ostrorogi je
ves ãas gledal roj vzhodnjakov spodaj pod ladjo. Hiteli
so skupaj valiti, ne kamenje, cele skale, in jih zlagati v
nekak kamniten plot. Jelen ni mogel veã molãati.
Vpra0 al je:
»Pastir junakov, Jazon Kaj delajo tvoji bojevniki tu
spodaj?«
»Taka je na0 a navada, da ladjo, kakor hitro se ustavi-
mo in jo potegnemo na suho, koj ogradimo z zidom.
Proti zverem in proti drugim neprilikam.«
»Se mar boji0 , da te napademo?« Jelen je namr0 il
obrvi.
»Ne, ne, ne,« je hitel zatrjevati Jazon. Oko se mu je pa
zvito zablisnilo: »Saj stavim zid na svojem. Za zlato za-
pestnico sem kupil ld Mrkega JeÏa v veãno last ves Str-
mi hrib s podnoÏjem vred.«
Ostrorogi bi bil najraj0 i za0 kripal z zobmi in zamah-
nil s sekiro po JeÏu, ãe bi bil poleg. Kam se bo hodil se-
daj razgledovat, butec. Pa je Jelen potlaãil jezo in vpra-
0 al:
203
BOBRI 3: VRH BESeDA
»Se mar namerja0 za vedno nastaniti ob Velikem je-
zeru, junak junakov, Jazon?»
»Ne, ne. Samo tako. âe morebiti spet kdaj na0 i ljud-
je priplovejo tod mimo, da se bodo lahko na svojem uta-
borili. In pa zavoljo ladje. Na suho smo jo morali poteg-
niti, da nam je ni razbil vihar. ·e na morju ni bila nikoli
v taki nevarnosti. Da ni v Argo vdelan sveti hrast, bi
nam jo bilo kar gotovo razbilo.«
»A tako.«
[ Pobierz całość w formacie PDF ]